Preveč noro je to pisati na papir z navadnim kemičnim svinčnikom... Ostal si v meni. Ne kot spomin, kot živo bitje, s pljuči želečimi kisika, s srcem in njegovimi dvestotimi udarci na minuto.
Koliko metrov stran spiš? Dvajset, petdeset, sto? Kolikokrat ti je prišlo danes, ne s punčko, z žensko, z Njo? Zastali korak prestreže blisk. Sredi jasnega neba zlati prah. Med stopljeno čokolado Ti, Ti iz neznane dimenzije, Ti, ki plešeš z bitji, lebdečimi na pramenih žarkov, žarkov, ki ne obstajajo, žarkov, ki so le privid in dišijo po tvojih vlažnih rjuhah. Znal si in znaš še vedno raztrgati platno na poti v nebesa, dal si in vzel vse kar obstaja, ljubim te gola v razparanem mesecu. Komentiraj pesem na forumu. (9 komentarjev) |