Šum morja…
Veter v krošnjah borovcev…
Blazina…
Midva…
Drget razgretih teles…
Ena sama vroča želja…

Z rokami potuješ po vratu navzdol,
Dokler na prideš pod oblek'co,
Snežno belo,
Ki jo je kupila mama kot darilo za nedolžno deklico.
S prsti, nežnimi kot jutranja rosa,
Me božaš do onemoglosti.
Moje roke niso pri miru.
Ne, tudi one potujejo.
Potujejo in raziskujejo tvoje trebušne mišice,
Tvoje čvrste boke.

Sedaj ni več obleke,
Ni več prepreke, ki bi naju ločila.
Mama bi rekla da sem se zlomila,
Ampak ne…
To je čar ljubezni…
Oblek'ca leži na skali,
Tvoje hlače se ji pridružijo…
Nato te zajaham…
Kakšen užitek…
Ko se spojiva sva kakor eno bitje,
Skupaj dihava, skupaj nasmihava…
Skupaj uživava na plaži…

Razgret pesek pod najinimi nogami
Topla noč, ki kar vabi,
Drživa se za roke,
Ki so še pred nekaj trenutki raziskovale najbolj skrite kotičke najinih teles…
Na meni pa oblek'ca,
Snežno bela, pomečkana,
Pogladim jo, da ne bo ničesar opazila moja mama.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---