Sprehodil sem si misli po prostranstvu
ujel sem z njimi sebe tam nekoč,
mi duša je prek sanj prikazovala,
zakaj se vsadil, sem tak' daleč proč.

Izraz globine mojega poslanstva
se čuti v meni kakor šifre kod,
iz duše mi prihaja ta uganka,
zakaj rojen sem v človeški rod.

Mi sen v slikah dalje še razlaga,
ta zemlja je starejša od sonca,
da ta planet nosi vse grozote,
v brezčasju bil je daleč od vsega.

V njem je zaprt globoko v sredini
zlokoben duh vsevidnega sveta,
mu ime bilo je Satana božanska,
je hotela biti večja od Boga.

Vsi njeni strupi, katerih je nosilka,
nadvse se trudijo ustvarit staro moč
na vse načine sika zlo iz sebe,
ga sprejema vase ves človeški rod.

Preizkušnja moje duše je velika,
kako premagati že v sebi vse pasti,
mnogi podležejo, a jaz se vem ozdravit
razbil sem kodo, ki se me lasti.

Vsak sam v sebi nosi svoj postopek
kako in kdaj ukrepat naj začne,
pozornost noč in dan je tu potrebna,
če hočeš, da vse zlo iz tebe gre.

Satana to zakonitost ne dojema,
da ljudje to zlo spreminjamo
in istočasno smo na preizkušnji,
če se lahko nase zanesemo.

Vesolje v polarnosti neskončni
sprejema vase preizkušene moči,
na zemlji vsakdo zlahka si opazi,
če je v njem kaj božje enosti.

Komentiraj pesem na forumu.
(8 komentarjev)

---