Iz moči spoznanj pošiljam svoje misli v nam še nepoznane sfere, da bi uresničil željo si najti končno mesto tam nekje, med zvezdami in zemljo.
Gledam luno, ki vsa krhka, brez ozračja z žalostjo razgrnjenim obrazom gleda svojo mater večno. Tako daleč je od nje in vendar v razmerju blizu kroži z materjo v naročju vedoč, kaj bo v sledečem nizu. Vsako noč me opominja naj ne bom enak jaz njej, brez cilja. Vem, da nisem tu zato, da se vrtim z zemljo, na njej spoznavam svoje stanje, kako očistiti si moč vrtenja, enako soncu, vedoč, da sem od vekomaj jaz del, drugačnega, ljubezni polnega vesolja. Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |