| Napisal/a LORELAJ, v sreda, 05. jul. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
V jasni zvezdnati noči
ona je stala tam,
v vsej svoji nemoči,
še sama ni vedela kam.
Ji bilo in tolklo srce je,
na nebu, glej, luna bleda,
samo ona je vedela kaj je,
da dekle tak milo gleda.
Sirota je stala v miru,
ganila ni modrih oči,
pustila pot je preziru,
zdaj duša njena trpi.
Je dušo že davno prodala,
zato ji bilo je težko,
prepozno, da bi jo iskala-
v zameno ima zdaj zlato.
Princesa hotela postati,
nasvetov pa ni poslušala,
kako prav so imeli mati,
to je prepozno spoznala.
Misleč, da je našla smisel,
je njemu podala roko,
a kmalu obraz ji je kisel
kazil prelepo glavo.
V roke rezilo je vzela,
zabodla si ga je v srce,
svojo bo dušo le sama imela,
iskat v pekel jo gre!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
