Prekriva me,
brez razgledov razlezena praznina,
ponosna davež, ki vpije vsak moj izdih,
vsrkava blesk pred seboj,
in sveti,
v mraku,
z rumenimi sonci greje telesa.
Skriva temo, od nekdaj enako.

Ves čas potujem vanjo,
mati vsem mojim očem.
Z njimi lahko gledam neznanske dveri,
njih tišine sneg,
njih sna zlato,
njim bližje, vse več zleknjenih sanj,
njih laži primež.

Vsak trenutek vali name skalovje,
kamne iz mojih otrok.
Z njim išče toplo dlan,
nje pesme glasov,
nje muke sledi,
njej bližje, vse večjo igro,
nje upanja objem.

Stojim pod njo,
veriga živih gora,
planine odmev, ki oglasí vsak njen korak,
razgrne molk za seboj,
in zašepeta,
sredi noči,
z lastnimi besedami ustvari svit.
Vstane dan, Ves Nov.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---