Vonj po jutranjem se plazi trmasto po svilnati rosi prostrane zelenine, da oblizne nedrje božansko mladenkino speče s poltjo od mavrične lune, nabreklem v hladu poletnem, kot češnjev popek napetem, pokajočem z zvoki zamolkle pomladi, dovršenem sospajanju petice čutov.
Silna je moč mladenkina, da iz Egipta daljnega suženj lepoti je vitez pogumni razjahal, od poti truden uzrl njen balkon-ta cvetoč slap nageljnov koj srce mu šibko zbudi, trud njegov brž v nadzemsko srečo pozlati. S kadili tisoč in ene noči se naivnež sredozemski, mladec grozničav od črne lune in s sabljico zapasano za žametni pas, odpoljublja stezi, že meče senco na spečo lepotico. Omamni dih junakov se s trpko jutranjo zarjo druži z njo. Oči, modro plameneče mladenkine, se odpro in srečajo s kadili kalifatskimi, sumnja neizrečena preplavi ta hip prostor smaragdni, mehak kot grudi bele in kot med sladke je izraz sabljača. Drznežu srhljiva blaženost zasužnji blazne misli, v kotu pa meč arabski kriči mladenkin prav in nič več smaragdnega ni v vitezovih očeh.
Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |