Vseskozi potujoč med zimo in vročino,
kot grad, ki tam stoji že stoletja,
večno ignorantski, večno stoječ.

V dvorani, s prahom postlani, na ognjišču,
pozorno oko mogoce bi našlo iskro,
še ta, ta ki je zadnja ostala bo počasi zamrla.

Grad bo umrl, a si tega ne želi, čeprav je star.
Daj, svet, ljubezen, povrni mu življenje,
vse kar rabi je svež veter in papir.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---