Srečala se v rani sta mladosti
zagledala drug drugemu v oči
odmaknila jih nista
dolgo vsak sebi
dokler se on zagledal v drugo ni.

Prišla je jeza, jeza silovita
prišla na dan kot grom
zdaj črnih dni
in trma močna, premočna
se v njo je ujela,
dokler ni padel
od noža in krvi.

Zakaj je Bog dopustil to dejanje,
zakaj je moral on obležati,
zakaj vse skupaj tišina je objela,
zakaj še večji krik jo nemi obleti?

Dejanje to je preveliko za človeka
lahko le sumi kaj skriva se za tem.

Bog rabil voljo od nje je silovito,
v trmi njeni, jo nekaj pridobi,
a preobrat ji s smrtjo mnogokrat poveča,
saj z novo mora staro uničiti.

Zdaj je ta silna energija volje
spremenjena v moč nebeških želj,
z njo odšla bo daleč, daleč v nebesa,
mirit in ljubit, njega
ki ji voljo je, z lastno krivdo utrdil.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---