Srečala se v rani sta mladosti zagledala drug drugemu v oči odmaknila jih nista dolgo vsak sebi dokler se on zagledal v drugo ni.
Prišla je jeza, jeza silovita prišla na dan kot grom zdaj črnih dni in trma močna, premočna se v njo je ujela, dokler ni padel od noža in krvi. Zakaj je Bog dopustil to dejanje, zakaj je moral on obležati, zakaj vse skupaj tišina je objela, zakaj še večji krik jo nemi obleti? Dejanje to je preveliko za človeka lahko le sumi kaj skriva se za tem. Bog rabil voljo od nje je silovito, v trmi njeni, jo nekaj pridobi, a preobrat ji s smrtjo mnogokrat poveča, saj z novo mora staro uničiti. Zdaj je ta silna energija volje spremenjena v moč nebeških želj, z njo odšla bo daleč, daleč v nebesa, mirit in ljubit, njega ki ji voljo je, z lastno krivdo utrdil. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |