Nahrani zemljo človek,
ki človek po naključju si postal.

Mar zbal si se smrti,
ko prvič si oči razprl
in žar ognja, ki od prvih dni
gorel je v prednikov srceh,
ob dvigu sonca na oltar,
v sencah Horovih rogov
zamrl je večno?

Starci zgubani z drhtečimi rokami
nosijo marmorne krste čez razpoke
v svetišče sončnega boga.

Obsedna spokojnost.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---