Od Tomi
|
Na majhnem hribčku obdana z gozdom živela sta v koči miline srca. Ljubila ga močno je s svojim bitjem, a on pridno je delal za srečo njih dva.
Se vsako je jutro rano podvizal in svojo moč kot rudar je dajal minevala leta so in moči, vse manj so se v postelji čuli vdihi, a on je enako kot vedno odhajal in pozno popoldan se vračal k njej. Ji čut ni dal mira iz leta v leto, dokler ni krenila na kratek izlet. Bilo zasneženo je zimsko jutro ravno dovolj da je izstopal korak šla je v mraku po sledi človeka, ki ga ljubila je s srcem močno. Namesto naravnost, sled je zavila, kjer čula je tisto, kar ni b'lo doma. Komentiraj pesem na forumu. (8 komentarjev) |