Zasanjano strmim v oblake pred seboj,
belina njih, vsakič znova me prevzame,
ni sivine v meni... nič se ne boj,
vsak tenutek, v lepih mislih se ujame...

Zakaj verjamem v neskočno pesem,
če vse na svetu je minljivo?
Četudi, čas je vse bolj resen,
zakaj prebujam si srce igrivo?

Le kako lahko se smejem,
s solznimi očmi?
Le kako lahko še vedno sejem,
upe... v temi, k svetlobi iščem novih si poti?

Ker le lepoto črpam vase,
in ni mi težko vračati nazaj,
vsakič znova, si lahko ukradem tudi košček zase...
Tudi v slabem iščem le dobroto...
Le komu se lahko zahvalim, za to doto?

Nekomu, ki s humorjem in dobro voljo polnil mi je vso življenje,
že odšel med zvezde, ampak spomin nanj še vedno prinese mi toplino in veselje...

Nekomu, ki bil poslan, da prebudi mi tisto, kar že skoraj bilo je izginulo...
zato verjamem v neskončnost...zame ni prav nič minulo!!!

Komentiraj pesem na forumu.
(8 komentarjev) 

---