Napisal/a pinkey, v sreda, 02. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tukaj je doma veter. In tvoje dlani. Daleč od prodanih nasmehov. skrito za tvojim ovratnikom.
Stik z vesoljem. Poljub zverem, najinim. Odblesk zadnje tvoje silhuete, narisan nasmeh na ustnicah, ki so trepetale, ko so ljubile.???? Edinstveno. Kjer se zemlja dotika korenin dreves, kjer si oddahne človek na koncu, kjer sva se zarisala sencam, te bom čakala. Rob postelje v temi. Korak prostora k dihu. brez vrtinčastih metuljev, brez kiča. opirajoče na palico iz prejšnjih časov, na smeh, odmevajoč iz blazinastih skal. Ljubim skale, ne blazin, resničnost, ne kiča, pristnost, ne mask!!! Isto ljubiva. To boli. hvala za ta moment, za trenutek tišine, ki plapoli v vetru neskončnega strahu in reže krike napol umirajočim. hvala za dih soli, za zvestobo začetku. včasih, brez občutkov, je prah pomagal, sedaj ne. vrti se in ugaša in ko pride na zeleno gladino, ko prižge prvo jutranjo cigareto in spusti vso telo v nebo, se zlomi (telo), ki nikoli ni tako zelo čutilo, da zemlja da tolikšno neverjetno moč človeku, da skozi sebe hrani drugega. odplesala bom zadnj svoj ples s svečenicami, odtrgala bom vse rože na poljanah za svetom, odprla bom kletke in okna pticam, da bodo zletele iz roba kapljic. odtrgam se vsemu, vse pustim, vse počrnim, zapustim, vse izničim, če rečeš... da mi dovoliš beg da dovoliš zdrs s tvojih rok ki me držijo na dlani in zibajo v vetru daj, odreši me, vrni me vetru.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|