Napisal/a Biba, v četrtek, 03. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
škatla se odpira, ker se jaz odpiram. obrazi nosijo iskrene nasmehe, ker jim v lase pripenjam rože. s travnika, od koder se znova in znova vračam v vas. moji koraki so lahko lahkotni - recept je preprost: gledati moram z drevesi.
vztrajajo v svoji pokončni drži, nad vsakršnim spreminjanjem v cikličnosti. vedo, kaj pričakovati. in kako obstati. listi so spomladi prosojno zeleni, kakšno leto jih v visokem poletju odvrže suša. a še nisem videla njihovih solz. smola je samo dokaz življenja. žužek se nalepi nanjo: tedaj je smrt. tudi njo prinašam - kolikokrat sem ubila polža (nevede). a njegova smrt, priznajmo, ni najhujše. kar umorim v človeku, je večje. zelo dobro znam drobiti dele srca. v tej hiški je polž vedno še doma. tedaj je zvok drugačen (vsekakor ni votel). zato nabiram rože vse bolj previdno in se prav tako dotikam las.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|