Ko sonce zaide, utone v noč,
zapre se nebeško oko.
Zabriše z oblakov se rožnata sled,
vrata noči se odpro.

V globinah se kopa nevidni odsev,
le sluteno belo telo,
obraz je naguban, pepelnato bled,
prav kakršen moj bo nekoč.

In luna zablodi na zvezdno nebo,
kristalasti zemljin odmev,
v milini beline vilini pojo
tihe neskončnosti spev.

Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev) 

---