Zidovi so bili morda iz marmorja. Žar ognja prednikov je obseval celotno poslopje ter risal neštete simbole na mrzel kamen. Ankh. Bo sonce izžgalo rane bolehnemu?
Žarki pronicajo skozi špranje in tečejo po stenah navzdol. Rumeni potoki vijoličnih travnikov. Zmerom sanja vijolično. Travnike in gozdove, reke in polja... Trenutek tišine na bojnem polju. Konj in trdnjava, lovec in kralj. Gora in zvezde na platnu. XV. Barva curlja. Sama sebe topeča zvezda srednjih let išče trenutke samote v množici, a je samo pogled nekoga. Kogarkoli. Mnogih. Naključna vizija slepega reda. Zbrali smo se danes ne-naši zavesti v poklon. Dvignil je roko. Molčite! Vi odsotni subjekti neke vizije, paraziti trenutkov, zapojte! Pesem vseh, vsakega, nikogar. Koraki, da bi zadušili besnenje razjarjenih množic? Stopinje v etru. Tiho zapreda pajčevine, nežno te ljubi. Tebe, mrliča! Slep vidi prihodnost (pa saj kaj naj bi le pri ljubem, predragem, presvetlem J. K. velecenjenem vašem odrešeniku, nosečem križ za vas čez Golgoto v vsako vas, videl?) v marmorni krsti. Ko pride do vrat obstane. Prednik naj bi stopil v jutri. Ne danes, ne jutri, nikdar. Nikar! Osvoboditelj 777 je človek. Kamenjajmo ga! Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |