Pregnan od silnic
razno raznih zračenj
in privatnih površin
upiram se tegobam
neprijaznosti okolja
prikleščen v res hudih
nevzdržnih bolečin.

Isti sem kot pes,
le s kožo na kosteh
prenašam se v strahu
pod istim soncem vseh
kjer mnogi vriskajo veselo
v morju žarkov
za njih še srečnih tleh.

Pasje življenje, enako verigi,
ki ne dopušča
niti v snu,
da se up mi porodi,
da srce brez strahu bi bilo
v taktu ustaljenih moči,
al' kaj ko z vsakim vdihom
za življenje golo se bori.

Kdo mi je kriv
da mi kosti rožljajo
prekrite z zakrpami
nekdanjih oblačil,
da so ugreznjene oči pregloboko
zato nevidne svetu
v žalostnem mraku, brez glasu
a slučajnemu pogledu
morda le lahen opomin.

Postal sem živi spomenik
bodoče resnice,
sem le ogledalo,
izgleda zemlje in nje pravice..

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---