Pregnan od silnic razno raznih zračenj in privatnih površin upiram se tegobam neprijaznosti okolja prikleščen v res hudih nevzdržnih bolečin.
Isti sem kot pes, le s kožo na kosteh prenašam se v strahu pod istim soncem vseh kjer mnogi vriskajo veselo v morju žarkov za njih še srečnih tleh. Pasje življenje, enako verigi, ki ne dopušča niti v snu, da se up mi porodi, da srce brez strahu bi bilo v taktu ustaljenih moči, al' kaj ko z vsakim vdihom za življenje golo se bori. Kdo mi je kriv da mi kosti rožljajo prekrite z zakrpami nekdanjih oblačil, da so ugreznjene oči pregloboko zato nevidne svetu v žalostnem mraku, brez glasu a slučajnemu pogledu morda le lahen opomin. Postal sem živi spomenik bodoče resnice, sem le ogledalo, izgleda zemlje in nje pravice.. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |