Napisal/a inčika, v petek, 11. avg. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Usklajena,
Preveč prekleto usklajena.
Harmonija.
Po petdesetih letih še vedno vonj nečesa izginulega,
V hipu osamljenega,
Vzvalovanega
V gostilni.

Med vsemi glasovi odzvanja le en,
Edini.
Glas,
Ki ne ve,
Da so njegovi bratje priče neme ljubezni.
Zrežiran nasmeh.
Roka se le še s palcem drži steklovine,
Ki odseva na s svedrom preluknjani roki,
In drsi po prejšnji radosti.
Izgorela cigareta uničuje še zadnji živčni vozel hrbtenjače,
Naslanjajoče se na trdem barskem stolu,
Da bo še bližje koncu
in ekstazi globine.
Nočem te v ladji,
Na odprtem morju,
Z vonjem po slanem,
Bolečem,
Poleg sebe.
Ne!!!!
Naj te požre tiger
Ali sreča ali ona.
Plazila se bom,
Šla za njo,
Ji obljubila žrtveno žival,
….Le to,
Le to,
Le to mi naj da-
Naj mi pusti pridih tvoje miline
In nežnosti,
Ki bo med vsemi drugimi še zmeraj edina.
Najnežnejša.
In vse ptice,
Ki so poletele od tebe le enkrat na prostost.
In tisto,
Zalepljeno zaradi tebe;
V hipih norosti in brezumja se še vedno zdi odlepljeno.
V trenutkih obsesije,
Izkrvavljenja me ne izpusti,
Le gleda,
Nepremično,
Premišljuje,
Če ji bodo teknile razvejane,
Prozorne žile.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)