Napisal/a modro poletje, v ponedeljek, 14. avg. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Čakala sem ga
neradostno,
otepala sem se
srečanja z njim,
bala sem se
trenutka,
ko si bova zrla
iz oči v oči...

Čakala sem ga
neradostno,
otepala sem se
srečanja z njim,
bala sem se
trenutka,
ko si bova zrla
iz oči v oči...

Niso me mogli potolažiti
niti preizkušeni modreci,
ki so govorili,
da čas pač pušča sledi,
da pa njegov tek vsaj nič ne boli.

Jokala sem,
ko je prišel
nepovabljen gost
in se razkomotil
čez ves moj dan.
Bil je brez manir:
še pomislil ni na to,
da me zadržuje
s svojo mlačnostjo.

Kot da mi je napravil
neprecenljivo uslugo s tem,
da me je nepreklicno zaznamoval
s svojo prisotnostjo.
Tako mi je vzel ves, pa čeprav namišljen čar.
A kaj mu tega mar!

Ko bi hotel malo vsaj upočasniti ta svoj tempo!
In naj ne kliče hitro svojih bratov,
nisem še pripravljena na srečanje z njimi.

O ta moj trideseti rojstni dan,
da prišel si me opomnit,
naj se ne obnašam več
kakor najstnice...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)