Napisal/a modro poletje, v ponedeljek, 14. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
»Ne bom! si rekel trmasto
in se nakremžil furjasto,
»Nisem lačen!«
Nič čudnega,
prazna vrečka sladkarij
dovolj pove.
»Ne bomo vsakemu
posebej greli,
pri nas, kot veš,
se je ob enih!«
odločno sklene mamica.
Čez čas pričneš skrivaj
po kuhinji stikati
in nos v lonce vtikati.
Koliko je ura, takoj vemo,
če ti le v obraz pogledamo.
V očeh pa ti preberemo:
»Ne, nisem lačen,
tega pač ne bom pojedel!«
Poznamo mi tvoje kaprice,
zato ti ne delamo krivice.
Mirno krog mize posedemo,
pokosimo juho, krompirček
in dunajski zrezek.
Nato si s sladico postrežemo.
Takoj druga pesem:
kot lev planeš za mizo,
vzameš viličico
in čakaš, kdaj prideš na vrsto.
A mi dobro vemo,
kako ni dobro,
če želodček je prepoln,
sploh pa si nam sam dejal,
da še malo nisi lačen.
Samo eno ti še preostane
priznati, da si se poprej zlagal,
morda se mamica te le usmili,
ko vidi tvoje lačne očke.
Takoj pohleven si kot ovčka,
koj ubereš druge strune:
»Joj, odkar sem zadnjič jedel,
je zdaj že najmanj tri ure!«
»Če boš pojedel vso kosilo,
si prislužiš še nagrado,«
rečemo soglasno vsi
in se spogledujemo,
ko se spet zmrduješ.
Ker pa te radi ujčkamo,
ti tudi tokrat popustimo.
Ne bi si radi na glavo
nakopali tvoje zamere.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|