Napisal/a Kriv2013, v sreda, 16. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nekaj peklenskega je v nas, ko izdihujemo vročo lavo gnusa in nam satanovi kremplji parajo ostanke vesti, ljudje si koljemo zadnje členke pokrivljenih hrbteničnih kosti!
Joj, spet banalen prizor: se napajamo v svetu tem gnilem, kadavri lazimo en po drugem, zajemamo sle smrdeče valove, srkamo kisle ostudne sokove! Prezirajoči pogled na bedo zlaganega sveta? Znad škrjančkov, katerih spev gre lahno v ušesa, hrumeče trosi gejzire rdeče jeklena ptica prekleta ... vsakomur svoj obrok kataklizme ... kje zmedlel je spomin na nebesa? Hudičevo spokojno se slednjič odlepiš morij, postajaš ponižen v hlastavih molitvah ... kadar se boj za lasten obstoj začne cvreti v odhajajočega diha utopljenih sanjarijah! Počivaj v miru: v brlenju poslednje sveče glej zamoklo igranje tišine ... Za hip solza, dve, nato gostija žalujoče večine. Odšli bi s teboj, a mi ostajamu tu ... v infernu!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|