| Napisal/a Koka, v sobota, 19. avg. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Bilo me je strah,
ko sva stala na pečini.
Nisem si upala pogledati dol.
»Držim te« si mi rekel.
Zaupala sem ti in doprla oči.
Bilo je tako lepo.
Še zdaj čutim tisti trenutek
in še kar me obdaja vonj pomladnega cvetja.
Zakaj si uničil to, kar sva imela?
»Pusti« sem ti govorila.
Prosila sem te
in te rotila.
Nič ti ni bilo dovolj.
Hotel si več.
Zakaj?
Pustil si mamo, očeta, sestro,...
in pustil si mene.
Tvoja družina so postale tablete
in igle.
Rekel si, da je zadnjič,
zadnjič,
zadnjič,...
In tistega večera je bilo res.
Preklet naj bo tisti večer.
Jokala sem kot otrok
in kričala, ko sem objela tvoje hladno telo.
Ko bi te vsaj lahko dobila nazaj.
Ko bi te vsaj lahko sovražila.
A te ne morem.
Imel si družino, ki te je imela rada
in rada te ima.
Imel si mene, ljubila sem te.
Pustil si me,
a ljubim te še.
Prosila sem te,
prosili so te vsi,
pa nisi odnehal
Zdaj je konec,
prepozno je.
Uničila so te mamila
in pogubila vse.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
