Napisal/a katja```, v sobota, 19. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Vsak dan živeti v otročji zmoti.
Vsako koč sanjati iste sanje, ki nimajo smisla.
Težka realnost, ki je kot blisk padla na moj um.
Zavedanje, da nisem več kot naivnež, je zdaj jasno.
Ne vzdržim več še enega krika, ki bi me zamrznil.
Želim si, da me to, kar me polni s soncem čimprej mine.
Sonce je preveč popolno, da bi bilo zame resnično.
Moj svet, je preveč zlagan, da bi si to zaslužil.
Nisem več kot bednik, ki pobira ostanke svojega življenja,
kajti vse to, kar sem dala za nekaj nemogočega
je že zdavnaj izgubljeno v prahu gnilega jabolka.
Zdaj ostajam edina na planetu brez konca.
Čas je, da se že končno začnem zavedati resničnosti.
Moj svetel čas misli je že zdavnaj izgubil svoj čar.
Svet v katerem obstajam nima povezave s tvojim.
In medtem ko boš ti večno odmeval, bom jaz izginila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|