Napisal/a inčika, v sobota, 19. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Jemal si sapo,
v lahki poletni obleki,
ko si žgoč od poljubov morja,
prisegal na zvezde in daljne vetrove.
S krvjo si risal med nebom in zemljo.
Tvoj prstan,
ranjen od tvoje kože-
ognjene lune si nosil
in me risal z akvareli k morju.
Na klopi med palmami
razgaljaš svojo podobo,
ko le še vidim steklovino.
Tako prozoren,
tako nežno prozoren si.
Dotikam se tvoje prozornosti
in ji dodajam barve.
Zavijaš me v žamet neskončnih podob,
in me z rahlega dremeža
zbudiš s sanjarijami,
da mi boš dal nekaj,
kar me ne bo več odnašalo
k barvam, k pesmim, k plesom.....
Z borovimi iglicami ti sestavljam podobe,
brezbesedno ti razlagam,
da moram zbežati,
ko se zazdiš (pre)samoumeven,
da kot plima spet zdrsnem med tvoje noge,
da se ti,
ko sem oseka,
umaknem.
Pijan si od morja,
od bolesti ptic,
vročičen si.
Ohlajam te-
hočem,
da te ledene podobe umirijo.
Razvajena od tvojih obrisov-
prepuščam te večjemu soncu.
Zaupaj mi.
tvoj dotik pomiri mojo kožo,
preperelo od greha.
Dan boli od navajenosti.
Za nama-
ledene sence,
košček telesa,
odlepljen od tebe.
Pred nama čisto obzorje.
Ne moreš se nasla(n)jati na krikih moje prostosti.
Tudi s tabo rabim ptice.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|