Napisal/a modro poletje, v nedelja, 20. avg. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Šla je s svojim zalim dečkom
v kitajsko restavracijo.
Sedel je nasproti nje
in ji naročil pizzo.
Tiho jo skrivaj
z nasmeškom opazuje,

Iznenada jo preseneti
z drobnom še nerazcvelo
roza vrtnico.
K njej prisede,
jo med pogovorom
mimogrede objame
in ji nekaj zašepeta:
to že ona dolgo ve,
pa vendar je od časa do časa
tako lepo spet slišati...
Njegov nežen in zamišljen pogled
skriva v sebi resnobo,
a vendar v kotičkih nasmeh.
Ta pogled pove preprosto vse...
Vzameta si čas za debatiranje
in si brez pridržkov zaupata prav vse.
In vesta, da ju nič več na tem svetu ne more ločiti,
ker je Bog pač že od nekdaj sklenil združiti njuni srci,
da bosta bili kot eno...
Njegova bližina jo čisto pomiri:
"Nikdar ne bom te zapustil", ji govori.
Njuni dlani se neopazno prepleteta.
In si govorita spomine...
"Toliko svs že dala skozi,
prebrodila sva dobre, slabe čase,
bila sva srečna v najini tišini...
Zato naju pustite pri miru vsi,
ki bi radi videli konec najine ljubezni."

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)