Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Hm…. Začeti… končati…
Kje in kdaj?
Vzeti ali dati?
Potem ali zdaj?
Vprašanja mi že težijo,
In um mi trpi,
Oči moje pa prežijo,
Kje je kot, kjer bi se spočile?
Tam te zagledam, kako se smejiš,
Naj ti povem, da na vilo mejiš.
Saj ti dolgi svilnati lasje in te prikupne oči,
Niso in ne morejo biti iz te galaksije,
So iz meja resničnega,
In nič jim ni sličnega.
Res, kot gozdna vila, ki leta visoko nad oblaki,
Z mavrico se lovi,
In vodo zajema z žabjimi kraki.
A jaz vem da družbe si želi,
Saj lahko ima vse a brez družbe trpi.
Zato sem tu jaz,
Da delam družbo tej gozdni vili...tebi...
To čast imam, to čutim v sebi.
In gozna vila,
Ima krila in bo poletela,
Visoko nad oblake spet,
Upam da bo mene s sabo vzela,
Da z njo poletim ta let.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (3)
Objavil/a ajda, v 01-09-2006 09:18,
1. ...
Ocitno je nekaj v zraku, da je ta tvoja pesnitev drugacna kot si jih pisala do sedaj lepo...
lp, ajda
Objavil/a VILINČEK, v 04-09-2006 15:43,
2. ...
Gozdne Vile so mi bile vedno pri srcu, ker smo v daljni žlahti Pesem je zelo dobro spisana in buri domišljijo...in mi poeti je nikoli nimamo premalo... rabimo jo bolj kot kruh
Objavil/a _nixi_, v 20-09-2006 08:09,
3. ...
ajda ne vem ne vem... morda ja... morda ne... i guess we'll never know... VILINČEK prav imaš... brez glasbe in pesmi, brez mojih besedil ali tako imenovane poezije ne bi preživela... hvala za komplimente
(0 glas)
