Napisal/a _nixi_, v nedelja, 27. avg. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Hm…. Začeti… končati…
Kje in kdaj?
Vzeti ali dati?
Potem ali zdaj?
Vprašanja mi že težijo,
In um mi trpi,
Oči moje pa prežijo,
Kje je kot, kjer bi se spočile?
Tam te zagledam, kako se smejiš,
Naj ti povem, da na vilo mejiš.
Saj ti dolgi svilnati lasje in te prikupne oči,
Niso in ne morejo biti iz te galaksije,
So iz meja resničnega,
In nič jim ni sličnega.
Res, kot gozdna vila, ki leta visoko nad oblaki,
Z mavrico se lovi,
In vodo zajema z žabjimi kraki.
A jaz vem da družbe si želi,
Saj lahko ima vse a brez družbe trpi.
Zato sem tu jaz,
Da delam družbo tej gozdni vili...tebi...
To čast imam, to čutim v sebi.
In gozna vila,
Ima krila in bo poletela,
Visoko nad oblake spet,
Upam da bo mene s sabo vzela,
Da z njo poletim ta let.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|