| Napisal/a Tomi, v torek, 29. avg. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
O, še kako me rada misel preseneti,
ko si v prvem mraku zaželi sprehoda
korakoma jo spremljam po škrlatni obali
zadnjih žarkov sončnega odhoda.
V obarvani elegiji prostranstva
si polnim čustva z energijo morja
saj hrani me z nevidnimi darovi
in skrivnostjo veličastnega zatona.
Nad menoj odseva zapuščina dneva
obala se v vijugah mi podaja
tu in tam se valček kak zaplete
pod nogami se mivka nežno vdaja.
Pogledam vase, ujamem misli,
ki zopet nekaj bi hotele
sem rekel jim,le kar umujte
ne boste zdaj me pretentale,
ostal bom tu v brezčasnem vzdušju
si z dušo bom ta čar pretakal.
Preplavila me je čustvenost,
omrežila kot nežna svila
še lažje sem se pustil čarom,
ker je zajela misli - morska vila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
