Napisal/a Darknight, v petek, 01. sep. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nekdaj v svojem času
je vsakdo imel možnost narediti nekaj v življenju,
poskušam najti izhod iz labirinta,
ki se ustvarja okoli mene
in zmeraj postaja večji,
ti zapirajoči zidovi narejeni iz trde kovine
trdo kot moje življenje in prava žalost od znotraj.
Kar koli naredim
vem da ni nikoli dosti dobro,
ne vem kaj naj naredim s seboj
nimam pojma.
Premišljujem kaj naj jutri počnem
naj padem še enkrat v moje žalovanje.
Cel teden je enak,
je samo norost, ki me obdaja
in teče skozi moj umirajoč spomin.
Srce me resnično boli,njegov ritem je težak
in čutim, da mi škoduje.
Boljši jutri ne bo nikoli prišel,
to je sigurno,to je tisto kar vem.
Resničnost kot jo vidim jaz je včasih kruta
moja resnica nima nobenega usmiljenja do mene.
Sem samo meglica?
Bom izpuhtel v sončnem vzhodu?
Bom odpihan stran?
Da.
Umrl bom v vetru.
Moje ime bo pozabljeno
še preden se bom začel razkrajati.
Soočil sem se z dejstvi
in sploh me več ne zanima
kaj bom počel jutri
ni mi važno za mojo žalost
niti za bolečino.
Živim za sedaj
in ne čakam boljšega jutri
v tem svetu groze,
kjer človek misli da je votel.
Ta svet je tako plitev in varljiv.
Ko misliš da je vse v redu
te udari še močneje,
padeš na kolena in samo zakričiš:
ZAKAJ JAZ!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|