Napisal/a emily, v četrtek, 07. sep. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vse moje besede
so do kože premočene
od nerojenih solz
in požrte sline 

Ko jih tako naivno polagam na papir
se moram skoraj bati,
da bodo stekle nazaj
v kartonaste škatle
moje prepolne podzavesti

Ampak vseeno ostajajo-
da lahko tiho kričim vsem,
ki jim moji kriki
niti približno niso namenjeni

Ker ti še zmeraj vztrajno gledaš proč 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 09-09-2006 20:47, 1. ... Ko jih tako naivno polagam na papir  se moram skoraj bati,  da bodo stekle nazaj  v kartonaste škatle  moje prepolne podzavesti       emily, tvoje pesmi kar same povabijo bralca v svoje prekrasne sobane...  zal se otoznost, ki veje iz pesmi ne da skriti v okrasenem prostoru, udari s svojo silovitostjo na plan in misel, kako so otozne tvoje oci...    In zadnji stavek namenjen ledenemu princu je se kako zgovoren ....  Ker ti še zmeraj vztrajno (ne vstrajno) gledaš proč. Ni te vreden, emily...    lp, ajda      Objavil/a emily, v 10-09-2006 09:23, 2. ... oh, kaj pa vem to o tem ali me je ali me ni vreden... brez njega ne bi bilo pesmi, pa čeprav so otožne...    in hvala za popravek.   Objavil/a Tomi, v 12-09-2006 07:26, 3. mokro Pesnik je v nekem svojem razdobju obsojen tako, da je skoraj prisiljen iz sebe izvleči tiste vpetosti, radi katerih je padel vanje.Ko jih izčrpa, se vedno pojavi kaj novega in srečnejšega. Ni se treba bati za tebe, ki si v svoji homogenosti obenem tudi dovolj močna, kar se v izraževalnem načinu tudi vidi in ob čitanju čuti.