| Napisal/a _nixi_, v četrtek, 07. sep. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Ali se mi splača nadaljevati?
Ne sanjam, saj že dolgo ne morem spati.
Kako? Zakaj?
Ne gre mi v glavo.
Pravijo uživaj z naravo, prepusti se toku.
Ampak saj to je kot jemanje bonbonov otroku.
A tako je le v sanjah, tega v realnem svetu ni.
In še zdaj vidim tvoj obraz, hinavsko se reži.
Ampak sčasoma več ne boli,
Čez čas več ne skeli.
Vsaka rana se zaceli, pa naj reče kdor hoče,
Morda prav zdaj nekdo v blazino joče.
Ker nikoli ne gre vse kot si planiral,
Ker možno da tako ideje si shiral.
In jaz vem, da veliko ljudi,
Ki še jih boli, režejo žile ker se jim zdi,
Da nihče jih noče, s tem pa pozabijo na ljudi,
Ki so stali jim ob strani, tudi če zato njih boli.
To ni tabu tema, tudi sama sem bila tam,
Zdaj vam priznam, ni me sram.
Govorimo tud' o tem,
Ali smem?
Ni vse lahko, ampak ni vse slabo,
Jaz samo vem, bila bi s tabo.
Nikoli se ne oziram na posledice, sem ugotovila.
Ko sem prvič se ranila.
In to je pesem bolečine, čeprav bi lahko bila radostna,
Saj ljubezen ostaja mladostna.
In če bi pristala na otoku,
Tako samo za en dan, ali pa za vedno.
S tabo nikoli mi ne bi bilo bedno.
Skupaj bi sedela na plaži, se smejala.
Igrala, bi se igre, dokler ne bi zaspala.
Valjala bi se po pesku na obali,
Ne bi naju brigalo, če z letala bi naju opazovali.
Pila bi kokosovo mleko in se namakala v plitvini.
Žive duše ne bi bilo v bližini.
In ko padel bi mrak, zaspala bi drug drugemu v objemu.
Zdaj vam povem, srce sem podarila njemu.
A vedno se zbudim sama na otoku,
Na otoku mojih sanj,
Jih je vedno manj.
Ker tebe ni zraven mene, z mano ne zaspiš,
In upam da tudi ti si kdaj to zaželiš.
S prsti pod žgočo mivko, sama ostajam,
V melodiji vetra nežno se majam.
Tudi sama uživam vsepovsod kamor grem,
Ali smem?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
