Napisal/a Mojmir, v petek, 08. sep. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Prihajaš, lepotica moja ?
Preveva me naslada že ob misli,
kako z roko v roki bova skozi gozd hodila
in kako skrbno me čez brezpotja boš vodila,
čeprav bi tudi sam v njem se znašel,
sledeč le luči -
kot miljoni  pred menoj.

Prihajaš, lepotica moja?
Postal sem neučakan , razrvan.
Razširjam roke kakor vrabček krila,
ki ga  v svetlobo dne bodo nosila,
da bom, ko v objem te roka zvabi,
drhteč ob tebi -
kot miljoni pred menoj.

Prihajaš, lepotica moja?
Kaj lepega od tebe pričakujem?
Morda pogled in glas, da kot nežna svila
se spet čez mene bosta razgrnila
in za ponovno srečanje -
s tabo  bom zaspal,
kot miljoni pred menoj.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (9)

Objavil/a ajda, v 09-09-2006 20:58, 1. Čakanje mislim, da se obracas na goro, ki jo osvajas in ocitno si ta lepotica zasluzi tudi pesem in kot ljubiteljica gora, vem kako se obcuti, ko se blizas vrhu...    lp, ajda    Objavil/a Mojdus, v 12-09-2006 09:54, 2. Čakanje Hvala za komentar. Ej, ko bi bila le gora! Mislim, da je ta najbolj žalostna, kar sem jih napisal...Pa kdo pravi, da so grde stvari grde? Nekomu so lahko celo lepe! Kot moja lepotica...   Objavil/a ajda, v 12-09-2006 18:41, 3. Čakanje radovednost ni lepa cednost ali pac? same uhe so me     lp, ajda    Objavil/a Mojdus, v 13-09-2006 16:35, 4. Čakanje Kam gremo, ko sledimo beli svetlobi? Komu ne uidemo? In pravijo, da nas tam pričakujejo tisti, ki smo jih imeli radi... Žalost za ene, odrešitev za druge...   Objavil/a Matej, v 25-11-2006 17:37, 5. Čakanje Mojimir govori seveda o Matildi. Na našo srečo ga še povoha ne (he-he-he). Ampak če smo bolj resni (saj je tudi tema pesmi resna), govoriš o smrti.   V retoričnih vprašanjih sem napisal ravno to: kaj se zgodi, ko umremo? Ne verjamem v kakšno svetlobo in podobne stvari, ampak to ni niti važno. Važna je tvoje pesem. Všeč mi je to ponavljanje vprašanja in njena simbolika:    Prihajaš, lepotica moja? Marskiaj se skriva v tem. Smrt vedno pride, zato je nesmisleno spraševati, če prihaja. Torej se gre samo zato, da izvemo kdaj bo prišla. Tisti, ki ve, sprašuje, potem sluti bližino smrti (kot Kosovel v Slutnji smrti (in mnogi drugi v svojih delih)). Tako je to vprašanje pravzaprav trditev, ali pa opazka, kot recimo, če vidimo soseda kako odklepa vrata in rečemo: "O, ste prišli z dopusta?"  Zanimiv ironični paradoks je v besedni zvezi "lepotica moja". Ne samo, da si smrt poesebil, temveč ji kljub njeni zloglasni podobi opišeš kot lepotico in to tvojo... Prešeren je v sonetih nesreče opisal kot nevesto (se mi zdi), to daje pesmi poseben efekt. Po eni strani bi lahko rekel, da se posmehuješ smrti, spet po drugi strani pa je zaznati strah... Čeprav si še daleč od kakršnegakoli srečanja z Matildo, pa je očitno, da razmišljaš o njej. Sprejemaš jo kot nekaj naravnega (saj se je tudi zgodila miljonom pred teboj : mimogrede, zračunali so, da jih je do sedaj umrlo okoli 20 milijard)), ampak jo v tej pesmi predstaviš na svoj, oseben način.    V zadnji kitici je tudi razvidna tudi tvoja želja; če umrem naj bo to hitro, neboleče, nežno, kot spanec...    Žalostna, lepa izpod tvojega "peresa"...     LP Matej!   Objavil/a ajda, v 28-11-2006 17:24, 6. Matej mislim, da si Matilda ne zasluzi tako zgovornega obcudovanja, ne glede na to, da je srecanje z njo, tisto zadnje, kar nas doleti oz. nas bo doletelo. In vem, da Mojmir danes razmislja drugace, da so ga misli o Matildi zapustile in da je lepotica, ki ga osvaja, oz. on osvaja njo, vse prej kot teta s koso.    lp, ajda    Objavil/a Matej, v 29-11-2006 13:36, 7. Čakanje He-he, midva lahko misliva kaj želima... Lahko bi bil tudi angel, ampak glede na to kar je Mojmir napisal v komentarju:    "Kam gremo, ko sledimo beli svetlobi? Komu ne uidemo? In pravijo, da nas tam pričakujejo tisti, ki smo jih imeli radi... Žalost za ene, odrešitev za druge..."    ... je očitno, da govori o smrti. če bi bilo le beli svetlobi - OK angel, ker pa govori: KOMU NE UIDEMO, je govora o smrti oz. o Matildi...    LP Matej!   Objavil/a Tomi, v 29-11-2006 17:37, 8. čakanje V tej pesmi je človek, ki se je odločil, da bo prestopil prag ali vrata tega sveta, blagohoten v svojem miru in spoznanju, vedoč, da je na zemlji vse opravil in z lahkoto odvezije njegova duša stegujoče vrvi telesa od sebe, vedoč kaj njo,njega čaka tam v svetlobi, kjer ga čaka vse tisto za kar se je na zemlji pripravljal. Samo on ve in čuti razino poziva.Mnogi se boje tega trenutka, ker v svojih globinah niso zaznali niti tega, zakaj so se rodili.   Objavil/a Mojmir, v 20-06-2007 03:32, 9. Čakanje Skrajno nesramno od mene, da se vsaj ne oglasim in zahvalim za komentarje, tokrat še posebaj Tomiju, katerega komentar je prvi namenjen mojemu izdelku. Res je Tomi -poanta je je v tretji vrstici pred koncem  ...IN ZA PONOVNO SREČANJE...  ( z njim, z njo, z njimi, skratka s tistimi, ki si jih želiš ponovno videti) in za tako vesel dogodek je pač treba umreti... Kaj vem , morda pa imam prav ? Bomo videli!  Lep pozdrav vsem, Mojmir