Napisal/a Kvazimodo, v petek, 08. sep. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Bile so misli varno skrite
v špranje časa in napev,
ki po šepastih stopnicah
je nekoč glasno zvenel
in si blodil med odmevi
vpet v pajčevino sanj.
Bile sobane v večnost stkane,
nevidni prostor, ples teles,
kjer so stene šepetale,
tistim, ki odšli so čez
in si snubil mlade breze
med potrkavanjem v les.
Bilo oko je sredi vsega
vklesano v granitni kip,
zazrto nekam daleč v temo,
kamor segal je privid
in si padal v ogledalo
z mesečino ves oblit.
Bila je ura brez kazalcev,
kraj kjer se ustavi čas,
kadar vetru poči struna,
ter odide kdo od nas.
In ti gneteš v dlani glino,
ki bila je tvoj obraz
in ti gneteš pesmi mirno,
ki jih bo pozabil čas.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7)
|
|