Napisal/a Kvazimodo, v petek, 08. sep. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Pot
Pod mostovi grešne misli,
suha vesla žejnih grl,
prazni vrči - moč kesanja,
veter pleši, harfa poj.
Sedem deklic struno prime.
Sedemkrat zatuli volk.
Misel grize v spomine,
s kriki tone v večni molk.
Pomlad je mlajša sestra zime,
prsi okovane v led.
Žarek komajda posije
in pusti na koži sled.
Sedem pravljic hitro mine
čez obrise belih ptic,
ko se v nožnico izlije
visoka pesem golobic
in je moč ujeti senco,
v krošnji smeha - mračni Had
in objemati se z brezo,
kot bi slutil njen korak.
Mrak
V obličje njeno
čez trapez razpet
zreti v trdo temo
zreti spet in spet.
Gledati v njen svet.
Na zubljih ognja,
s krvjo na struni sanj,
se zliti v eno.
Zreti v trdo temo.
Zreti spet in spet,
zreti brez besed.
Čez brv stekleno
do razpotja senc
po njeno dušo
čez trapez razpet,
objemat brezo.
Zreti v trdo temo.
Zreti spet in spet,
zreti v nedogled.
Luč
Slep žanjem požeto,
gluh slišim izpeto,
ji kite razpleta
tišina prekleta.
So usta ujeta
v jadra brez vetra,
se glava obrne,
pozabi urok,
sedemkrat padejo
breze v jok,
zadnjič zatuli
ranjeni volk.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|