Napisal/a Tomi, v sreda, 27. sep. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
So leta se zvrstila mi
v eno dolgo črto,
kot reke nepoznana pot
so me vodili kruto.
Vsaki dan je bil enak
v temini mojih čutov
srce edino tolklo je
preplah v znak mojih slutenj.
Opozarjajoče je udarjalo
močno in vznemirljivo,
da zvedel bi, da sem še živ,
drugo je bilo vse krivo.
Vse to začutil sem hudo,
da padam kot slap vse globlje
izkočil bi iz telesa v znak
več nočem bit brez volje.
Sem zadnji čas obstal v zraku
odsvojil se od telesa,
ki je zgrmelo v lijak
podzemnega črevesja.
Sta vest in volja rešila
pred peklom me podzemlja,
a duša mi ohrabrena
v ozračju je drhtela.
Zaslutil sem šepet vesti,
ki je spregovorila,
v vicah boš premišljeval
zakaj te je črta ubila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|