| Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v nedelja, 01. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Dotaknil si se me s pogledom,
ki obljubljal tišino je globine.
Neslišno sva drsela po poteh
preteklosti, ne da bi odmaknil
nežen odobravanja iskren uvid.
Nasmehnil si se podobnosti barv,
ki so plesale okrog dogodkov,
tudi v tebi so puščale sledi,
da sva skupaj čistila, razčistila.
Oči so se nama smejale, puščale
za seboj vse in vsakogar na
svojem mestu, nedotaknjenega.
Naj spijo dolgo zimsko spanje,
ko čez kratek zastor trepalnic,
znova se razjasni nebeška slika.
Milina kliče moje ime sedaj.
Toplina ogledalo moje tebi.
Dotaknil si se me z dlanjo,
ki obljubljala je potovanje.
Odkrivala sva neznane zemljevide,
nekje pozabljene in zaprašene.
Pihala sva prah iz trde kože,
loščila in božala vsak delček.
Takrat notranjost je gorela,
kot kres je plamen cvrl vse,
kar nisva nikdar prebolela.
Potop in dvig nazaj k svetlobi,
nasad sončnic pel je soncu.
Saj zmoreva z dotikom vse,
z božanjem, gnetenjem, poljubi.
Saj zmoreva vse skupaj, midva.
Dotaknil si se me s telesom,
ki obljubljalo je prihod
nikoli povsem rešene skrivnosti.
Takrat od pogledov in dotikov
ni bilo več dvoma, kaj si kdo želi.
Besede in dejanja kažejo samo
najino sliko, čustva jo krasijo
z odtenki najlepših barv.
Ta slika bo nastajala, nikoli
ne bo povsem končana,
saj je le najina združitev
vsega, na vseh nivojih zmage.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
