Napisal/a Tomi, v torek, 03. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V času ko Saturn zapustili sta obe kapi
južnega in severnega pola
ostal okoli njega je svetleč obroč,
ki še danes ne pobegne ostremu očesu
na nebu ga iščoč.
Zapustil ta kraj Saturnovega sem kolesa,
da vidim to
že tam opevano mi zemljo,
kjer zibelke so božjega človeka,
kjer človek se uči
spoznati božjo luč
notranjega pra-veka.

Prevzela me predvsem sinjina,
ki se ob dnevih sončnih žarkov
iz morja do neba v modrini vsej razpleta.
Prevzela me narava
z živopisnim je življenjem
neštetih sort rastlinja in živali,
ki so v harmoniji in ljubezni
živele v sebi svojstveni zahvali.
Predvsem sem prišel gledati človeka
saj Bog mu dal po sebi je podobo,
a videl sem le čudne surogate
zavedene, kričeče kot hijene
kako spreminjajo vse
kar je v upravljanje 
bilo samo njim dano.
Iz zemlje, raja vsega prostranstva
napravil si je človek pravi pekel
pozabil je kot bebec vse procese,
ki naj bi ga
pred obličje lastno pripeljale.
O ti uboga zemlja, ki trpeti moraš
svobodno voljo norcev,
saj glodajo te na vse načine
samo da bi prišli
namesto v lastni raj,le do novcev.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)