| Napisal/a Mija, v sreda, 04. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ko se vracam in potujem po poteh mladosti moje
tavam,iscem in sprasujem,
vsako potko zasledujem;
kar bilo je vec ne najdem.
Vse drugace je, kot sem pustila, megla slike je ovila,
Vendar, ce prisluhnem prav globoko v srce svoje,
cujem iz daljave glase,
dusa se na travniku spomina pase.
Tri dusice na pot poslane,
vsaka v sebi si ze roke mane,
od zelja stevilo,
le malo se je prav spolnilo.
Ene pot se kmalu je zgubila
se njenega zivljenja cesta je v morje zlila;
Je tam ostala, svoj cas koncala?
nam vedeti nikol ni dala.
Druge pot v velikem loku se nazaj je obrnila:
vse zelje v eno samo je strnila,
da sinove svoje, bi na domaci grudi
v zivljenje pospremila.
Tretja pa ostala je v tujini.
okusala je nje sadove dan za dnem
in, ko oko se ji odpre v spoznanju...zazna...
da vecna romarka ostane...zivljenje srecno je le sen.
Na travniku spomina vse zivi,
ostalo vse tako je, kot sem pustila,
saj vsakokrat spomina sila,
je sveze vode vsaki travici prilila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
