Napisal/a Mija, v sreda, 04. okt. 06 |
Ocena urednika: |
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/rating/editor_rating_0.gif) |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko se vracam in potujem po poteh mladosti moje
tavam,iscem in sprasujem,
vsako potko zasledujem;
kar bilo je vec ne najdem.
Vse drugace je, kot sem pustila, megla slike je ovila,
Vendar, ce prisluhnem prav globoko v srce svoje,
cujem iz daljave glase,
dusa se na travniku spomina pase.
Tri dusice na pot poslane,
vsaka v sebi si ze roke mane,
od zelja stevilo,
le malo se je prav spolnilo.
Ene pot se kmalu je zgubila
se njenega zivljenja cesta je v morje zlila;
Je tam ostala, svoj cas koncala?
nam vedeti nikol ni dala.
Druge pot v velikem loku se nazaj je obrnila:
vse zelje v eno samo je strnila,
da sinove svoje, bi na domaci grudi
v zivljenje pospremila.
Tretja pa ostala je v tujini.
okusala je nje sadove dan za dnem
in, ko oko se ji odpre v spoznanju...zazna...
da vecna romarka ostane...zivljenje srecno je le sen.
Na travniku spomina vse zivi,
ostalo vse tako je, kot sem pustila,
saj vsakokrat spomina sila,
je sveze vode vsaki travici prilila.
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/quotetop.gif)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|