Napisal/a Truplo, v petek, 26. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Gledaš me v vsej svoji bedi, in nimaš predstave o tem kakšne so videti veje, ki se zažirajo v globine korenin. Požiraš me dokler se

ti ne zataknem v besedi, ki bi jo rad izrekel. Slekel bom krošnje namesto jeseni in ti snežil, ko boš osamljen zrl skozi okno in boš zato še bolj osamljen. Ne bom ti skomigal kot to počne usoda izdajalka, zavajalka obupanih grimas. Ne boš se me mogel okleniti kakor matere, ki šiva na peči in pogleduje na uro izginotja. Lačen boš sledil vonju, ki te bo premamil in speljal pod led. Še vedno boš pod njim upal z grozo v očeh.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)