Napisal/a inčika, v sobota, 07. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Skorja tvojega telesa.
Robovi tvojih slik pričvrščajo slike izpred mesecev,
ko se zdi,
da so poniknile,
lesene podobe pozabljenih podstrešij,
podpisi tvojemu srcu.
Meglica mraka šepeta,
da je že davno juto,
da so mostovi porušeni,
črte zgrajene.
Visok tlak danes šiva ozračje.
Nevidna bodala prebadajo kroglo nebeško,
in zbujam se v jutrih,
ko spomin ne more ponehati.
Šepet rok me predrami,
jutro zasije,
slovo jagodam v postelji,
a reci,
prosim reci,
da nisem zadnji tvoj angel.
Berlin je še bel od njih.
Tvoje fantazije so bolne od mene,
ko se prepletaš z mojimi lasmi,
ko megla ruši vrhove,
in te mi zagrinja.
Prepoten plašč,
prebledelo in preperelo obličje pozabljenih potovanj s tabo,
ko telo zajoče,
v spomin vzame edinega človeka,
s katerim je drhtelo,
h kateremu je letelo.
Preplavlja me zona.
So to vse le moje sanje?
Osamljeni vprašaji se zvrnejo na tvojo,
od ljubezni prepojemo preprogo,
osrčje tvoje rane
je večina mene.
Ne boš me čutil,
kot bi si želel,
ker ti bom vedno postavljala ograde,
ko bo veter zavel,
vedno bo nekaj,
kar naju bo presekalo.
Tebi bo dalo mojo tričetrtino,
meni bo dalo tvojo celoto.
Mogoče ti bom dala kdaj,
v spomin,
tisto četrtino,
tisto bolezen vsega,
tisto noro željo,
obdržati oba.
Nikotin in katran
ne omilita tega neznosnega občutka slanosti,
čeprav kadiš 3 cm stran od mene.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|