| Napisal/a Kvazimodo, v sobota, 07. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
In zdaj stojim, na pol poti,
z glavo proti nebu,
z dušo vkleščeno med stene časa,
tujec sam sebi, polovica obraza,
raztreščen v črepinjastih sanjah.
Oči nemo zro v brezčasje pozabe.
Kličem tvojega duha, naj odtali led,
ki so ga spletle arktične ptice.
Rotim tvoj glas,
da preglasi rohnenje molka.
Prosim tvojo voljo,
naj se usmili ponižnih
in napne jadra metafizičnih ladij,
da bodo zaplule v medsvetove;
kot tujec, ki sam sebe v srcu nosi,
kot tujec, ki bogov ne prosi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
