Napisal/a emily, v nedelja, 08. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Iščem sonce oranžno rumeno med listjem,
ki pada ritmično v krogih
pod moje nove čevlje
čez skodrano preteklost
pod kapuco dima

Lepim se na mokre želje skrivajoč za zaveso obrazov,
zrak ima okus po pegah sladkih ličnic,
mehka koža razrasla čez spomine...

Stoke slišim čisto sama
z utripom naročja vesolij

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (5)

Objavil/a ajda, v 11-10-2006 17:21, 1. Sprehod emily, lepo kot znas..misli iz globine se pritajeno prikradejo na plan in tvoji prsti jih oblikujejo v zelo vsecno poezijo.   super!    lp, ajda    Objavil/a Maxx, v 12-10-2006 07:25, 2. ... kaj bi le pomenila zadnja vrstica, se vprašam??   Objavil/a emily, v 12-10-2006 08:42, 3. sprehod hmmm.. to je zdaj dokaj težko razložit... no zelo posplošeno: naročje vesolji je nebo in to nebo ima utrip. ja, nekaj takega potem je pa še enih par drugih pomenov ampak ta je najosnovnejši   Objavil/a Maxx, v 12-10-2006 08:52, 4. sprehod aha, zdaj pa razumem, problmček je bil le v sklanjanju:    vesolja, vesolij (ne vesolji)    glavno, da se štekamo   Objavil/a emily, v 12-10-2006 08:57, 5. sprehod ups bom popravla