Napisal/a lilia, v petek, 13. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
V mesečini ujetih trenutkov,podal si mi dlan.
Spokojni dotik tvojih prstov po licu moje sence je razblinil žalost.
S pogledom si mi zarisal obzorje, nedosegljivo, a večno v objemu tvojih rok
z obljubo, da boš takrat... iz mojih težkih dnevov brisal pajčevino,
da boš kakor kamen ti trden in trpežen kadar se bom zlomila,
da podpreš moja ramena z svojo duševno močjo,...A VEDNO IN ZMERAJ...
Rodil si en sam cvet, besede neskončnih stavkov
in tiho pesem mojega ihtenja mojih spevov, takrat,
ko si me objel, takrat ko sem iskala tvoje ustnice sredi velikega mogočnega mesta...
Bil si v ospredju žive slike, rojene v reki neskončnih spominov,...
ko sva prihajala in odhajala in spet in vnovič,....A VEDNO IN ZMERAJ...
Kakor list, ki zalebdi v naročju vetra, tako sem jaz
zalebdela skozi sapo tvojega diha.
V očeh sem ti brala skrivnostno plemenito zgodbo,
postajal si nežen zvok strun za mojo strastno dušo.
In pojavil se je opojni glas v trenutkih drhtečih žametnih nagibov, sanje in želje in spet takrat...A VEDNO IN ZMERAJ...
Polagoma je nastala čutna misel nate in misel na Svet, ki daje in jemlje pa si v njem postal
nasmeh mojih obraznih gibov.
In kakor jutranja meglica, ki nad zelenim travnikom plesočih bilk riše milino dneva,
tako si ti nad najinim nebom zarisal črto najinega začetka,
v enih in edinih, v mavričnih odsevih,na papirju in v spominu....A ZAVEDNO IN ZA ZMERAJ.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|