Napisal/a lilia, v petek, 13. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Nad steklom z rokami lovila je svetlobo,
žarki prerani obljubljali so ji zvestobo...
Potegnila je s prsti po hladni rani njegovega telesa,
rosa na dlani,kaplje, nebesa...
in čas brez kril, čas brez zorenja, 
drsela je roka po njegovih očeh polna hrepenenja.

Odpadlo cvetje brez stebel na njenih prsih zdaj leže,
opojni vonj omamlja ji utrujeno srce.
Kot bilke v trati zaplešejo svoj ples, 
zapleše ona zapleše on brez besed.
In zasliši se njuna pesem, 
tako prerano ovila ju je v nežno melodijo, bela noč, svila modra,
telesi njuni zazibali sta se v večno poezijo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)