Napisal/a LORELLIA, v petek, 13. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
hočem, da boli,
kot mora boleti,
zgaj ko si drgnem podplate in sestavljam kosti,
zdaj ko potujem v laži;
zdaj ko odhaja poletje
in ko se zibke vrtijo v začaranih krogih spomina,
zdaj ko barve bledijo
in se spreminja nasmeh lažnih dni...
nočem sočutja,
besed ki sladkajo in ki so mogle pognati kali,
da so se prijele te moje osenčene bede,
nočem dlani
in nočem iskrene topline,
ki vem, da je ni...
za zdaj nočem lepih stvari...
mamljivo šelestijo,
kot veter ujet v krošnje jeseni,
kot iskra v najslajših očeh
in potem kot sneg ledenijo
v mnogih nočeh...
za zdaj nočem sočutja,
ne lepih reči...
zdaj pada resnica,
kot kri s kapnika sreče
kot dež, ki poplavil je svet...
zdaj hočem resnico,
in naj le boli;
kot mora boleti,
da mrtvo še kdaj oživi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|