Napisal/a lilia, v sreda, 18. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ob reki stala sem in gledala v noč,
bil je mraz le tu in tam zaslišal se je glas.
Od kod ta glas, ki tako lepo zveni,
od kod prihaja, zakaj nikogar ni?
Sama z vetrom, ki tako močno šumi,
da nosi listje nični svet budi.
Vse pleše, vse se ziblje in ta znani glas prihaja vse bližje.
Vse bolj skrivnostna postala je ta noč,
jaz pa čutim vso to njeno moč.
In spet ta glas in veter v laseh, dotik...
in tuja roka v mojih dlaneh.
Veter je izginil, reka je obstala, mene pa je tuja roka v čarobno
noč odgnala.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|