Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Nad Svet spušča se temen oblak,
hudič razpel je svoja krila,
začela se je črna poezija.
Naše glave v njih sovražnost bdi
ljubezen nepoznana nam živi.
Joki tisočih ljudi, reke polni le človeška kri.
In strah je kraljica otožna so naša lica.
Nikjer ni več svobode, ujeti smo med večne zidove.
In naj pove še kdo, da še kdaj boljše bo.
Zavedno odšli so lepi časi, sedaj na mesto vina naša kri je v čaši.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
